Razgledi In Razmisleki

Arnold Stadler je skoraj sedemdesetletni nemški pisatelj, esejist in prevajalec, avtor več romanov in drugih zvrstno različnih proznih knjig, za katere je dobil prestižne nagrade doma in v Združenih državah Amerike. V slovenščini imamo roman Smrt in jaz, midva v prevodu Urške P. Černe iz leta 2008. Pozneje je avtor obiskal Ljubljano in se je z njim za Radio Slovenija pogovarjala Amalija Maček.

Od napada Rusije na Ukrajino 24. februarja 2022 je Ukrajina vsak dan navzoča v poročilih po vsem svetu. O tem, kakšno je delo kulturnih novinarjev v nevarnem času vojne, kako v vojnih razmerah poteka kulturno življenje in kako Ukrajinici kljub strahu vendarle ohranjajo optimizem, smo se pogovarjali z izkušeno novinarko ukrajinskega nacionalnega radia - Radia kultura Iryno Slavinsko. Bere Lidija Hartman; ton in montaža Robert Markoč. Na fotografiji: Iryna Slavinska Avtorica fotografije: Nastya Telikova

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, »da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar, ki ga že zelo dolgo občudujem, je dober primer tega in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado.« Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka. Foto: Bobo

Ob osamosvojitvi Slovenije skoraj ni bilo prevodov slovenske literature v tuje jezike, z izjemo južnoslovanskih jezikov. Po petnajstih letih je bilo letno prevedenih sedemdeset knjig, do danes pa je število naraslo na dvesto. V zadnjih petih letih je po številu prevodov nemščina celo prehitela južnoslovanske jezike. Kakšno je ozadje te presenetljive rasti? Kakšne spretnosti potrebuje založnik, da poveča prodajo avtorskih pravic v tujino? In ne nazadnje, kako pomembna je vloga Slovenije kot častne gostje Frankfurtskega knjižnega sejma pri tem? O tem se je za oddajo Razgledi in razmisleki v slovenskem paviljonu na sejmu v Frankfurtu Matej Juh pogovarjal s Senjo Požar, ki je od leta 2016 pristojna za področje prodaje avtorskih pravic v tujino za Mladinsko knjigo, Petro Kavčič, ki opravlja enako delo za založbo Beletrina, s Petro Hardt, ki se je veliko let ukvarjala s tem področjem pri založbi Suhrkamp in Renato Zamida, nekdanjo direktorico JAK-a, ki je na sejmu povezovala pogovor z naslovom Uspešni primeri promo

Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turškega rodu; v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom pripoveduje in razmišlja o svojem odraščanju v konservativni, verni družini. Opisuje dilemo dekleta, ki se je uprlo muslimanski vzgoji, kar je v družini povzročilo nepopravljiv razkol. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Lale Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj. Ob njenem obisku v Ljubljani se je z Lale Gül pogovarjala Petra Meterc. Ton in montaža Robert Markoč, bere Mateja Perpar. Foto: posnetek zaslona iz intervjuja z Lale Gül https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Lale_G%C3%BCl_in_2021_(cropped).png https://www.youtube.com/watch?v=8EDMQB82hOQ

Hervé Le Tellier je šestinšestdesetletni francoski pisatelj in lingvist, avtor več kot dvajsetih proznih del, večinoma romanov in zbirk kratkih zgodb. Je predsednik skupine za potencialno književnost Oulipo (ulipó), kar ni zanemarljivo za njegovo pisanje. Prav o izzivih, ki si jih pri ustvarjanju sam postavlja, je namreč govoril v intervjuju s Tadejo Krečič Scholten. Hervé Le Tellier je bil leta 2020 dobitnik Goncourtove nagrade za roman Anomalija, ki ga imamo v slovenskem prevodu Janine Kos. To je najprestižnejša francoska nagrada za književnost. Hervé Le Tellier je nedavno obiskal Ljubljano in nastopil pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma. Roman Anomalija pa so za svojo Goncourtovo nagrado izbrali tudi študenti francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dan po nastopu v Cankarjevem domu si je pisatelj vzel čas tudi za poslušalce Razgledov in razmislekov.

Letošnjega nagrajenca Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojenega madžarskega pesnika, pisatelja, dramatika in esejista Otta Tolnaia, v slovenščini poznamo po dveh knjigah: po pesnitvi Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu in izboru poezije Kratki rezi v prevodu Gabriele Gaál. Poglavitne značilnosti njegovih del so osredotočenost na podrobnosti, nizanje asociacij in naključij ter prepletanje realnega in fantastičnega sveta. In prav tako se je razvijal tudi pogovor Vlada Motnikarja z njim; intervju se je sproti spreminjal v nazorno predstavitev literarnega postopka.

Švicarsko pesnico in pisateljico madžarskega in slovenskega rodu Ilmo Rakusa slovenski bralci poznajo po poetični avtobiografiji Morje modro moje ter pesniških zbirkah Črta čez vse in Proti strahu. Pri Beletrini je zdaj izšla dvojezična zbirka pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba. Izbor pesmi iz zadnjih dveh zbirk je v slovenski jezik prevedla Amalija Maček. Pesnica je Slovenijo obiskala kot častna gostja festivala Dnevi poezije in vina. Z njo se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralka Ana Bohte, tonski mojster Vojko Kokot. Foto: Ilma Rakusa, Fokus Lyrik 2019, Frankfurt (Kritzolina) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ilma_Rakusa_bei_Fokus_Lyrik_2019_01.jpg

Med častnimi gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil tudi Eugenijus Ališanka, eden bolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. Ob tem je v prevodu Klemna Piska izšla zbirka Če, ki prinaša avtorjev izbor pesmi iz treh pesniških zbirk in spremni poetični esej. Če je za Ališankovo zgodnejše ustvarjanje značilen predvsem abstrakten izraz, četrta zbirka Iz nenapisanih zgodb, ki jo prav tako lahko beremo v slovenščini, označuje poetični obrat h konkretnejši poeziji, ki je le na videz lahkotno igriva. Avtor oddaje Sašo Puljarević, bralec Aleksander Golja, ton in montaža Vojko Kokot. Foto: Heike Huslage-Koch: Eugenijus Ališanka na knjižnem sejmu v Leipzigu 2017 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Eugenijus_Ali%C5%A1anka_Leipziger_Buchmesse_2017.jpg

V art kino mreži je na ogled novi film makedonske cineastke Teone Strugar Mitevske Najsrečnejši človek na svetu. Film (pri produkciji je sodelovala tudi slovenska hiša Vertigo) je posnet po resnični izkušnji scenaristke Elme Tataragić. Ta je spoznala človeka, ki je med vojno v Bosni v Sarajevu kot ostrostrelec streljal nanjo. Film s to izjemno težko vsebino pa je vseeno poln črnega humorja. Z režiserko Teono Strugar Mitevsko se je pogovarjala Tesa Drev Juh, brala je Lidija Hartman, ton in montaža Vito Plavčak. Avtor fotografije: Martin Kraft https://commons.wikimedia.org/wiki/File:MJK_34357_Teona_Strugar_Mitevska_%28Berlinale_2019%29.jpg

Cees Nooteboom, eden osrednjih nizozemskih pisateljev, je zadnjega julija dopolnil devetdeset let. Vsestranski besedni ustvarjalec: prozaist, pesnik, potopisec in novinar, je preje več prestižnih nagrad, leta 2009 tudi najpomembnejšo nagrado nizozemske književnosti, Prijs der Nederlandse Letteren, njegove knjige so prevedene v več kot dvajset jezikov, tudi v slovenščino. Leta 2016 je Cees Nooteboom obiskal Slovenijo, bil je gost festivala Fabula, Literature sveta. Takrat je izšla njegova knjiga Raj, izgubljeni, pred mikrofon ga je povabila Tadeja Krečič.

V Delavsko svetovalnico se vsak dan po pomoč zatečejo številne delavke in delavci, ki se pri svojem delu soočajo s kršenjem pravic. Ivan Mitrevski, ki je nekaj časa z Delavsko svetovalnico sodeloval kot prostovoljec, je v stripu Nevidna življenja zbral in ilustriral več ko sto zgodb, ki jih je slišal, in čeprav gre najpogosteje za tragične primere, mu je uspelo ohraniti precej humorno noto. Strip po besedah avtorja opozarja na epidemijo prekarnosti, ki pa ni težava posameznika, temveč družbe ter kot takšna zahteva družbene rešitve. Z Ivanom Mitrevskim se je pogovarjal Sašo Puljarević. Strip Ivana Mitrevskega Nevidna življenja je izšel v samozaložbi.

Gledališče, glasba in ples so umetniške zvrsti, ki jih v svojem programu predstavlja mednarodni festival Mittelfest. Ta že več kot 30 let poteka v mestu Čedad v italijanski Furlaniji - Julijski krajini in spodbuja umetniški dialog med mnogimi državami, tudi s Slovenijo, saj naši umetniki že od samega začetka sodelujejo v programu festivala, povezal pa se je tudi z Evropsko prestolnico kulture, ki jo bosta čez dve leti gostili obe Gorici. Letošnji Mittelfest je usmeril pozornost v preteklost in k prvemu umetniškemu vodji … toda z močnim zavedanjem sedanjosti. V oddaji Razgledi in razmisleki se je Aleksandra Saška Gruden o tem pogovarjala z umetniškim vodjem Mittelfesta Giacomom Pedinijem ter nekaterimi sodelujočimi ustvarjalci. Bereta Maja Moll in Renato Horvat, tehnična izvedba Maks Pust in Mirta Berlan. Na fotografiji: Čedad Ewgohl, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cividale_in_panoramic.jpg

Dubravka Ugrešić, izjemno načitana avtorica, izvrstna prozaistka ter pronicljiva opazovalka sveta in Hrvaške, ki jo je v devetdesetih letih zapustila, je umrla 17. marca letos. Ob podelitvi nagrade Vilenica leta 2016 je nastal pogovor, v katerem je razkrila, kdaj ji je bilo kot pisateljici najlepše in kdaj najtežje, razmišljala pa je tudi o jugonostalgiji, ženski emancipaciji, položaju književnic in književnikov ter še marsičem drugem. Vprašanja ji je zastavljal Marko Golja, brala je Lidija Grm, oddajo pa je posnel Vojko Kokot. Foto: Bobo

Odzivov na program RTV Slovenija je vedno več. Zaradi ukinjanja oddaj, spreminjanja programskih shem, stavk in dogajanja na RTV je bilo število mnenj, pripomb in vprašanj rekordno. Pa so rekordni odzivi javnosti imeli učinek? Katere so pravice gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov RTV Slovenija in kako jih uveljavljati? Gostja bo varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov RTV Slovenija Marica Uršič Zupan.

Philippa Sollersa je Le Monde ob njegovi smrti maja letos okronal za srce pariške intelektualne scene šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V začetku svoje kariere pisatelja je z izposojanjem iz drugih del in eksperimentiranjem vzbujal protislovne odzive. Sam je dejal, da so ga objavili in slavili, še preden je napisal kaj svojega. Pozneje pa je izoblikoval samosvoj slog, tako v esejih kot romanopisju. Ob njegovem obisku Ljubljane leta 2001 ga je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič Scholten. Bral je Janez Dolinar. Foto: Wikipedia; https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/85/Philippe-Sollers-2014.jpg (detajl fotografije)

Stefan Komandarev je nepopustljiv filmski kronist bolgarskega delavskega razreda. Na letošnjem festivalu v Kárlovih Várih je za svoj novi film, Blagine lekcije, prejel glavno nagrado, kristalni globus. Pred nekaj dnevi pa je na festivalu Cinehill v hrvaškem Gorskem kotarju prejel tudi nagrado združenja filmskih kritikov Fipresci. O najnovejšem filmu in njegovem filmskem ustvarjanju nasploh se je z režiserjem v Kárlovih Várih pogovarjala Petra Meterc.

Bosanski književnik Dževad Karahasan je živel v Gradcu in Sarajevu, v katerem je bil profesor na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete. Njegovi romani so doživeli velik uspeh, še posebno na nemškem govornem področju, prevedeni pa so tudi v številne druge evropske jezike. Karahasan je umrl v 71. letu, maja 2023. Na 39. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu leta 2007 je bil osrednji gost. Ob tej priložnosti je predstavil slovenski prevod svojega prvega romana Vzhodni divan iz leta 1989, govoril pa je tudi o svojem odnosu do jezika in književnosti. S pisateljem se je pogovarjal Matej Juh, bral je Ivan Lotrič.

Podeželje, odmaknjenost od urbanih središč, medčloveški odnosi, pa tudi revščina in nasilje so motivi, o katerih v romanu Mestece Galveias piše José Luis Peixoto (roj. 1974), ki velja za enega najpomembnejših glasov sodobne portugalske književnosti. Za svoja dela je prejel že več nagrad, med drugim književno nagrado Joséja Saramaga za roman Noben pogled in nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja za Mestece Galveias. O omenjenem romanu, regiji Alentejo, kjer leži konkretni Galveias, tudi pisateljev rojstni kraj, in drugih temah se je Maja Žvokelj s Peixotom pogovarjala ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula spomladi 2023. Na fotografiji José Luis Peixoto. Fabula; foto Nina Pernat.

Hans Magnus Enzensberger je s svojimi družbenokritičnimi deli močno zaznamoval evropsko publicistiko in poezijo, že zgodaj so ga poimenovali "mladi jezni mož". Ta nemški pesnik, esejist, prevajalec, urednik in mislec je napisal več kot sedemdeset knjig in velja za enega opaznejših avtorjev nemške povojne literature ter prodornega intelektualca. Enzensberger je umrl v 94. letu starosti novembra 2022, deset let pred smrtjo pa je v kontekstu programa Evropske prestolnice kulture obiskal Maribor. Tedaj je v pogovoru z Alešem Štegrom razmišljal o Evropski uniji, tujcih in drugačnih, o poslušnosti, znanosti in literaturi; oddajo o njem je pripravila Irena Kodrič Cizerl. Pesmi Zagovor volkov pred jagnjeti in Rusko slovo, ki ju lahko slišimo v oddaji, je poslovenil Niko Grafenauer, odlomke iz esejev Nastanek pesmi in Kako se za pisalno mizo izumljajo narodi pa je prevedel Alfred Leskovec. Vir foto: EPA/MMC